Prodaja javne dražbe je nominalna ponudba lastnika, da proda nepremičnino najvišjemu ponudniku brez kakršne koli kvalifikacije, razen če ga seveda lastnik v času prodaje prodaja odprto ali če javno objavi ceno, pod katero se bo nepremičnina prodajala. Na splošno pa zakon na eni strani ne obravnava vsega, kar bi zmanjšalo konkurenco med ponudniki, ali na drugi strani fiktivne ponudbe. V skladu z dražbeno zakonodajo, prosilci za ponudbe zahtevajo ponudbe, ki jih prodajalec ali agent prodajalca lahko še pred samo ponudbo tudi zavrne. Enotni trgovinski zakonik namreč določa, da vsakršno zaupanje blaga trgovcu, ki obravnava to blago daje moč trgovcu in pa možnost prenosa vseh pravic naročnika. Tako se lahko dobrina brez interesa subjekta prenese na kupca v običajnem poslovanju.
Ta določba pa tudi nadaljuje zakon o predhodnem kodeksu, v skladu s katerim je agent ki ima jasno pooblastilo za prenos pravice ovržen takemu organu kot kupcu za vrednost, ki deluje v dobri veri, zlasti če je bila oseba, kateri je blago bilo zaupano, dražitelj ali upravljalec dražbene galerije. Poleg tega zakonik razširja zakon o kodeksu pred vknjižbo tako, da lahko celo tisti, ki nima nobene pristojnosti za prodajo dobavi blago tretji osebi, če je tak trgovec ki uporablja enako vrsto blaga redno. Težave, ki pri sami prodaji še lahko nastopijo so lahko tudi vezane na težave pri prodaji. Lahko se zgodi, da denimo pride do prodaje brez soglasja lastnika. V tem primeru so težavo reševali tudi preko sodišča, a je bilo težko presoditi, da je kupec resnično bil nedolžen in za prevaro ni vedel. Sodišče mora zato v tem primeru razveljaviti celoten postopek javne dražbe in tako preprečiti nelegalno prodajo, ki bi se izvršila – če se torej kakršni koli zapleti rešujejo sproti in na pravilen način, ni nujno, da bo dražba razveljavljena, morda bo le prestavljena in takrat delovala po pravilnem postopku.
